Vse je za nekaj dobro

Predvčerajšnjim sem iskala eno sliko, kjer se vsaj na približno vidi, kako kratko fantazuro sem imela včasih in si jo bom verjetno spomladi znova omislila. Evo, zaenkrat sem našla tole fotko s Plitvičkih jezer, verjetno slikano leta 2000. Katastrofa, prešinilo me je šele nekaj ur zatem. Berem pošto, gledam in naenkrat vidim. Moji dahavski kraki, dobesedno. Kako oči vse to drugače vidijo kot so takrat. Takrat sem se sama sebi verjetno zdela super, oziroma skoraj bolj verjetno je, da sem mislila, da bi bilo treba še kako kilo zgubiti. Danes se lahko ob vsem tem samo nasmejim. Od srca. Nikoli več nočem biti samo kost in koža, resnično. Ajajajaj, kaj sem jaz počenjala s svojim telesom in dušo. In hvalabogu za tisti dan, ko se je v moji glavi nekaj zgodilo, ko sem ugotovila, da to ne vodi nikamor. Ker res ni peljalo nikamor. Tako pa sem še danes tukaj, kolikor me je skup. Kako se človeku življenje spremeni, ko ugotovi, da ima dan 24 ur in da se mu teh 24 ur ni treba ukvarjati samo s tem, česa ne bo jedel. Zadnja leta ima ta obsesija  tudi uradno ime.

 Je nimam več : )))