Moji rojstni dnevi

Ja, v množini, ker jih je več. Slučajno je eden tudi danes. Novembra, meni najmanj všečen mesec v letu. Pač je tako prišlo. Danes je že moj trinajsti po vrsti. Že trinajstič se spomnim na tisto jutro na maksilofacialni kirurgiji, ko me je skoraj pobralo od mraza, od samega hudega mi je nehal krvni obtok funkcionirati. Pa me je sestra vzela v roke in začela masirati noge. Pa so ugotovili, da so mi prejšnjo noč pozabili dati pomirjevalo, ja, nič, pa so mi ga dali zjutraj. Zadeva se ni izšla ravno po njihovih načrtih, no, jaz svojih niti nisem imela, sem bila preveč presrana. Od vsega, pa jezna na ves svet, na gene, katere mi je šenkal ati. ne vem, če je to ljubezen, da podeduješ tako neumnost, da priprave na operacijo potekajo skoraj 10 let. V teh 10ih letih sem si seveda tudi enkrat premislila in šla za dobro leto nabirat novo dozo poguma, a ta je ostala pred vrati Hrvatskega trga 1 na tisto jutro, 26.11.1996. Aja, doza pomirjevala za dvoletnike je pri meni delovala malce drugače. Pobralo me je v par minutah. Moj zadnji spomin na ta dan. Ampak posledice so ZELO vidne še danes. Za to, da me niso mogli zbuditi iz narkoze, vem samo iz pripovedovanj. To, da so šle ledvice skoraj falit, to pa zelo dobro vem. Nočna mora, kateri se reče grožnje vseh vrst in podvrst, če ne bom šla na WC. In ko sem končno diplomirala iz kahlanja, ni bilo v redu. Ne, hvala, ne pijem metinega čaja, ker so ga vame zlili na hektolitre, da ne omenjam tistih sumljivih substanc, katere so mi dajali direktno v žilo. Vse, kar sem hotela, so bili moji copati. Aha, še nekaj, ko sem se prvič videla v ogledalu, sem se ustrašila sama sebe, naslednji šok je bil, da me lastna mama ni prepoznala, ko je prišla na obisk. In potem se začne človek spraševati o smiselnosti vsega. In zopet preklinjati gene. pa ne na glas, ker ni šlo, pa tudi popljuvati nisem mogla nikogar, tudi to ni bilo izvedljivo. Katastrofa. Še en pogled v ogledalo in to nisi ti, to je kup povojev, glava še enkrat večja, vratu sploh ni opaziti. Zakaj že? A je bilo res treba? Ali je bila tu vmes prisotna samo nečimrnost. Presneti geni. Presnet kup železja v moji glavi, presneti vsi po vrsti, vključno z mano, da sem se pustila pregovoriti. Presnet dr. Žajdela, ki je vihtel skalpel, vzel žago in lomil kosti. A je bilo res treba? Kak teden potem sem še vedno preklinjala, a v mislih. Jokala pa od lakote in bolečin, ne vem, kaj je bilo hujše. Pa končno rečejo, da grem lahko domov, krasno, odstranijo oklep z glave. Spet se pogledam v ogledalo. Zanimiva barva kože - vse nijanse od zelene preko vijolične do črne. Moj vrat zgleda tako, kot da bi me nekdo ne samo poskusil, ampak uspel zadaviti. Pa se izkaže, da mi niso mogli vstaviti cevi v sapnik in da je bilo treba malo bolj na trdo izpeljati proceduro. Ne bi vedela, ampak vidno je pa bilo. Še kak mesec sem hodila naokoli oblečena v pulije. No, pa še ena stvar, še dobro, da sem imela malo rezerve pri kilah, iz bolnice sem šla domov za dobrih 7 kil lažja, navkljub tisti kili železja v ustih. V dveh mesecih in pol sem končala pri minus 15 kg. Ko sem hodila na kontrole, so me najprej postavili na vago, šele potem so pogledali, kako se kaj zadeva celi.
Nečimrnost - ne, bila je nuja. In prišel je še zadnji od mojih treh rojstnih dnevov - 14.2.1997, ko so me najprej seveda postavili na vago, nato posedli na stol, vzeli klešče v roke, pobrali ven vse železje in mi zaželeli srečno. No, najprej so me morali spraviti k sebi, ker sem zlezla skupaj. Isti začetek kot konec.
Ampak do tega, da sem prvič v svojem življenju ugriznila v jabolko, je bila še dolga pot. Za začetek sem se morala naučiti nazaj jesti, tako kot dojenček, najprej vse pasirano, mi je bilo čisto vseeno, glavno, da sem jaz vedela, da jem makarone s šugo.
Torej, če se slučajno kdo sprašuje, zakaj jaz tako zelo rada jem jabolka, pa zakaj skoraj vso hrano pol ure žvečim. Zato, ker tega prvih 20 in plus let nisem znala.