Superego

Saj ne vem, ali ta izraz sploh obstaja, ampak danes imam z njim grozne probleme. Ne vem, zakaj me ta superego nikoli ne napade takrat ko sem v supergah nekje na startu in čakam na pok pištole. Takrat ga niti pod razno ni moč najti v radiju več 100 kilometrov. Ko pa gre človek probati nekaj in ugotovi, da se zadevo da speljati, brez gledanja na uro, tempo, kje, kako, kdo me bo spotaknil ali jaz njega, idealna linija sploh ne obstaja..., skratka, takrat pa se prikaže tako nenadoma kot poletna nevihta. Bum in udari me superego. Naj že nekam izgine. Danes je ponedeljek in jaz bi morala biti klavrno ponedeljkovo razpoložena. Pa o tem ni ne duha ne sluha. Tu nekaj ne štima. Ja, dokazala sem si spet nekaj novega, nekaj, česar sploh nisem imela namen dokazovati. Meni nihče doma ni rekel, da sem za luno, ker grem, saj sem bila še na startu prepričana, da grem samo do polovičke in niti centimetra več. Z največjim veseljem bi bila Nataši dala moje koleno, da bi ona lahko tekla dalje. Ker jaz sem imela namen uživati in ne trpeti 6 ur skupaj. Ah, kje pa, uživala sem vseh 6 ur, o trpljenju ni bilo niti sledu. Ravno tako sem se imela fajn, postojank je bilo malo morje, na koncu jih niti nisem več štela, sem pa 45 minut (plus, minus) zabušavala. In ali ni v tem čar? Ker bistvo teka ni tek, bistvo je to, da se imam fajn, da grem iz kroga v krog z istim veseljem kot prej, da me vsakič, ko prečim tepih, pričaka prijazna in vzpodbudna beseda, da me par metrov naprej čaka nasmeh, pa še ena vzpodbuda. Pa še nekaj, vsaka pripomba na račun roza barve je priletela na plodna tla. Jaz, ki kako leto nazaj roza barve sploh nisem prenašala. Hahaha, se spreminjam, upam, da na boljše. Ne, se kar na boljše, slabše mi ne more iti. In ker vem, kako se človek počuti, ko je čisto na psu, tako se nimam nikoli več namena počutiti. In pika, velika črna. Tisto poglavje mojega življenja je zaključeno, prižgana je rdeča luč, ki se ne bo nikoli spremenila v zeleno. In del vseh teh sprememb je bil tudi sobotni dan. In še vse tisto špikanje sem prestala brez težav, ne vem, zakaj v zdravstvenem domu zgubljam tla pod nogami. Ljudje niso ta pravi, to bo.
In kaj še, krasno je bilo na ta Sladkih, krasno je bilo videti vse vas, videti nove obraze, da starih seveda ne pozabim. In če mi še kdo kdaj reče, da je tek nekaj za fanatike, seveda je, saj sem ena izmed njih, tekačev, ki se imamo radi fajn. Ob vsaki priliki, če se le da. Zdaj naj pa samo tale superego neha delati, da bom imela mir, preden se spet vržem v nekaj... In uspem. A ni zanimivo, strah danes niti votel ni, ga je enostavno zmanjkalo. Me zanima, kakšen pakt ima podpisan z mojim superegom.