... preživet v fajn družbi. In to, da je bilo v Sežani malo znanih obrazov, je bilo meni zelo všeč, ni se mi bilo treba pogovarjati, ni mi bilo treba odgovarjati na vprašanja o teku, kam bom šla, kako bom tekla, pa dajte no mene rajši vprašati, kakšne barve štunfe bom obula, ali bom nabavila roza vezalke za superge, komu se lahko pritožim, da vejvrajderk ni več v roza varianti... Dobra družba, tiny twinny, Irenca in jaz, pa nana in Milenko sta bila tam, pa Boris, Arabo, Marjan (no, končno sem ga vprašala za ime, ne da se vedno samo derem nekje ob progi, ko jo šiba mimo), Ani... Skratka krasno. Od začetka do konca, še rezanje megle nazaj proti kapitali je že pozabljeno, to pač ni za moje anale. Enkrat mora biti prvič - zamudili sva start in to konkretno, ampak lovili sva spremljevalno vozilo, čvekali, plesali, objeli vsakogar, ki nama ni uspel pobegniti, in vse to preden sva degustirali teranov liker. Se malce streznili ob pogledu na reševalno vozilo ter na mojo štorijo v Jesolu, ki se je končala v rešilcu, a vseeno srečno. Še kratko obujanje spominov na spomladanski tek, moj po točno isti trasi. Ja, trasa je bila res ista, samo jaz pa ne. Kako hitro se človek spreminja.
Vse, kar se mi je letos zgodilo, se je zgodilo z namenom. Zgubljanje v Medeji je bilo samo začetek, potem se je začela mizerija za moj tako um kot predvsem telo. Ja, nič, hvaležna sem dr. Škofu, da me je postavil na realna tla, prepovedal tek, ampak tega, da človek, ki ima hemoglobina še vedno precej več kot jaz, ne more preteči maratona. Prosim vas, nikoli meni reči, da nečesa ne morem izpeljati oziroma še slabše, da ne smem. Ker tu se šele začne izziv. Kaj vse se je vrtelo v moji glavi v tistih 8,4 km, kaj bi šele bilo, če bi bil tek daljši.
Skratka, dan, ki ne bo nikoli pozabljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar