in takrat človek pozabi na vse. In ko se dogaja preveč za moj okus. Zadnji čas, da popredalčkam vse svoje misli in utrinke preteklega meseca in zadiham svež zrak, v Ljubljani sicer bolj težko, a nič zato, svet je na moji dlani, da ga objamem, da si v sekundi predstavljam sebe čisto nekje drugje. Ali pa samo doma doma - objemajoč ljubezen mojega življenja, z dobro knjigo v naročju, noge zavite v točno določeno odejo. In seveda ob enem pogoju, centralna kurjava na full, ker drugače nimam kaj - objemati mrzel radiator ravno ni moj šport.
Zanimivo, pričel se je kvazi najbolj depresiven mesec v letu, pravzaprav sta dva, ampak letošnji februar je že pozabljen, naslednji pa je še malce predaleč, da bi se že zdaj ubadala z njim. No, november se mi letos sploh ne zdi grozen. Superca, drugega ne morem reči. Še včerajšnje prekladanje z enega britofa na drugega je hitro minilo, predvsem pa brez tistega grenkega priokusa, ki človeku ostane, da ne gre za spomin na naše pokojne, ampak za show off. Leto ima 365 dni plus sem ter tja še kak dan viška. Mojega očeta ni tudi na vse preostale dneve v letu in ne mine dan, ne da bi se spomnila nanj. Večinoma prijetni spomini. Mami, hvala ti, ker si mi pomagala pri idealiziranju njegove podobe, da nanj še vedno gledam s tako otroško nedolžnostjo kot sem to počenjala, ko je bil še živ. Sicer pa; dokler stoji Nanos, bo moj ati živ, samo pogled na Plešo in že je tu pred mojimi očmi.
No, prejšnji teden sem nehala jemati vse tiste dodatne zaloge železa, malce me je udarila psiha, kar nisem se mogla pobrati, zagrabil me je strah, da bo spet šlo samo navzdol in da bodo spet dvomestne namesto tromestnih cifer. Ampak prišel je rešilni telefonski klic. Neja, hvala ti, da sem lahko potegnila črto pod to poglavje, zdaj je zaključeno, zaključeno je bilo tam nekje v Dajli v soboto zjutraj. Jaz, moj roza štunfki, superge in muzika, pa je odneslo pesimizem po morju Andrijanskem. Upam, da na odprto morje in da se ni kdo drug ujel v večne mreže mojega sovražnika, ki se naseli brez da bi potrkal in vprašal za dovoljenje. Huš!
In minil je mesec, v katerem se nisem obremenjevala s tekom, oziroma sem se, a ni mi predstavljal takega izziva kot septembra. Je bilo dobro povedano, da sem svoje za letos že odtekla in da sedaj tečem samo za dušo. Malce pogrešam pomanjkanje motivacije, ker vem, da bi šlo hitreje. Ampak... ne mislim še postaviti superg v kot, možnosti bo še veliko. Pa tudi če jih ni, svet se ne bo podrl zaradi tega. Definitivno Lublanc ni bil to kar je bil zame kot začetnico lansko leto. Ni imel čara, ni bilo izzivov, ni bilo volje... Ampak je vseeno šlo, samo tistega prijetnega občutka na koncu ni bilo. Je bilo pa vse ostalo kul in nepozabno.
Skratka, oktober je mimo, še veliko jih bo. Zdaj je tu november, novi izzivi, enega je že več kot pol za mano. Pa mi sploh ne predstavlja takšnega izziva kot sem mislila, da bo, nobenih muk, skušnjav. Sicer pa, govori nekdo, ki se leta ni dotaknil ničesar iz cukra, kaj šele, da bi to pojedel. Kaj je to 13 dni, mačji kašelj. Je pa zanimivo s tega vidika, ker sem enostavno nehala misliti na cukr, grem mimo predala z zalogami, ga nisem odprla že od predvečera Lublanca, pa zelo dobro vem, kaj je v njem. Pa niso me premamile skušnjave domače mize. So me drugačne, ki se jim reče s slanino zabeljeno zelje in ocvirkovca (seveda mamina s koščki mesa in ne ocvirki), ne spomnim se, kdaj sem zadnjič jedla kaj zabeljenega. Oziroma lahko bi se reklo, zadnji cajt, da neham koplicirati, ko pride do hrane. Ni še to cilj, ampak je precej boljše kot je bilo, sem že stopnico ali dve više na moji poti do... cilja, sicer ga še ne poznam, a nič ne de. Jih bo še veliko v mojem življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar