Cenzura gor dol, jebi ga, pa taka služba, ko moram cel dan samo kimat, nakladat neumnosti in ...hudimana, kako naj ob vsem tem človek sploh ostane normalen. Da ne pozabim še enega dejstva, pred mano sta dva dneva službenega bomrajšitiho, khm, potovanja, komaj čakam. Japajade.
Komaj čakam soboto, ko grem malo domov na off, pa bo mami kaj finega skuhala, pa malo se ji bom lahko v naročje usedla, ja, tudi to počnem. Ker tega kot otrok nikoli nisem, ker nisem nikomur pustila blizu. Je treba zdaj vse not prinest. Tako ali drugače. No, pa še nekaj je vplivalo na vse to sranje v moji glavi. Prejšnja nedelja je bila res oh in stoh ultra super fajn, samo jaz potem navadno dobim en tak sumljiv občutek, da zdaj bo pa gvišno kaj narobe, ker je bilo tako fajn. Saj ni bilo, samo tisti pesimistični črv je bil spet malo na delu. Sem se pa zavedla nečesa, tako kot sem nedolgo tega slišala prvič svojo mamo to izreči, sem sama prvič izustila, da je pa čisto verjetno in možno, da je moj oče takrat naredil samomor. Na glas sem to rekla. Je malo drugače to izustiti kot pa če si samo misliš. In to tako gladko direkt, navadno sicer nanese beseda na to, ampak le, če mi je sogovornik blizu, tega ne lapam kar tako vse vprek (ajde, tole tule ne paše v to kategorijo). Bum, to je bil pač odgovor na vprašanje. Moja zapoznela reakcija doma pa - jeza, zakaj me je bilo to treba sploh vprašati. Brezzveze. Sem pa tudi tak kaliber, ki se ne laže, če se me nekaj vpraša. Kaj sem hotela... dr. roman na 600 straneh. Itak da ne. Že tako visi še nekaj v zraku, pa se nikakor ne morem spraviti do tega, da bi to izustila. Ena mala neresnica o meni in moji preteklosti. Se sploh nisem zavedla, kaj sem takrat rekla, doma pa še en bum, ma ta bum je zdaj že skoraj dva meseca nazaj. Od takrat pa vaga, a bi a ne bi. Oziroma je kar bi, samo ne vem, kdaj in kako. Sem prav jezna nase, cincam na veliko in če ne bom postavila tukaj pike na i, se bom še požrla. No, saj ne bo tako hudo, kako kilo manj bi pa lahko imela. Samo so štruklji, njoki in ostale dobrote enostavno preveč njami, s tem se preveč ukvarjala še nedolgo tega. Upam, da sem zdaj na doživljenjski pavzi od ubadanja z raznoraznimi načini prehranjevanja. In z igranjem s svojim zdravjem. What's next?
Bliža se november, včasih me je bilo tega meseca na smrt strah, pa še februarja, baje sta to dva meseca v letu, ki sta najbolj depresivna, največ ljudi takrat naredi samomor. In sem se že kar videla v travmah. Zdaj imam že dve leti mir pred temi votlimi strahovi, ampak misel me pa še vedno prešine. Toda... jaz biti nov človek in na vse skupaj drugače gledam, se še dobim pri tem, da bi nekaj naredila po starem oziroma da ne bi naredila, ampak enostavno stisnila rep med noge ter izginila z obličja sveta, ne dobesedno, ampak se je znalo zgoditi, da sem živela popolnoma mimo drugih kot da jih ni, bum še enkrat, koliko časa sem zapravila in za kaj. Samo spet eno dejstvo, če tega ne bi dala skozi, jaz ne bi bila jaz. Groza. Se imam kar rada takšno, kakršna sem, sem v paketu z vsemi svojimi meni všečnimi in nevšečnimi lastnostmi. After all, I am only human.
Tako pa bo prišel november, pa spet bom šla v Palmanovo pogledat, koliko vanilija kakijev je na onem borjaču, saj vem, baje grem tečt, ampak čez kakije ga pa ni. Toliko o moji motivaciji za tekaške podvige, verjetno tudi ostale, tako pač je in nič drugače.
Da zamenjam temo, zunaj je sonce, kmalu grem lahko iz pisarne ven, težil mi tu danes nihče več ne bom, barbapapa se mi smeji in mi lepša dan. Krasno. In še bolj bo. Ker je torek in ob torkih se imamo vedno fajn, pa preostalih 6 dni tudi.
Zakaj torej bentim, aja, no, sem že pozabila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar