Trening... bolj živčkov kot teka

No, včeraj sem se prvič po prepovedi teka spravila na trening. Bil je prvi v mesecu, pa se mi je nekako zdelo, da je napočil pravi čas, da se spet tam pokažem. In prvi šok.......Riverdance, parkirišče polno v nulo, jaz pa od doma točno kot urca, da ja ne bom postavala tam okoli. In... Bog ima mene rad... pred mano je varnostnik dvignil rampo in nas spustil skozi... in Bog me ima še malo bolj rad kot prej... parking pred nosom, tako pač je, če imaš majhen avto in ga lahko stlačiš v vsako luknjo. In naslednji šok... kje pa je moja ekipca, kar ni jih bilo. No, pa jaz ne bi bila jaz, sem se priključila kar Tadejevi. No, pa so se našli tudi moji. V tem razsulu, ki vlada v moji glavi zadnjih nekaj dni, je bil tale sprejem fenomenalen. Kako je fajn imeti občutek, da si bil pogrešan. In še nekaj, kako so bili vsi veseli za moj maraton. Kul. Pa sem spet malo evforična na ta račun.
Aja, trening je bil super, nobenih problemov, dobrih 10 km s tempom 5:30,  super, če sem lahko malo nečimrna, škoda, ker ni bilo točno 10, bi imela nov pb.
Skratka, v torek grem spet. Jupi, komaj čakam.