Zakaj

pišem blog in ljudem ne povem tega? Ker ga pišem zase. Pa sem zato sebična? Nisem. To ni moj prvi, ampak po tehtnem premisleku sem prejšnjega dala ad acta (zaključeno je bilo eno poglavje mojega življenja) in začela s tem. K temu razmišljanju me je spodbudila pripomba prijateljice, s katero sva včeraj med mojo malico skupaj kofečkali v meni tako všečni Zvezdi. Ja, vem, da ga ljudje berejo, in ne, da tega ne bi hotela, ne zdi pa se mi, da bi bilo potrebno celemu univerzumu povedati, da Loni se gre neko pisarijo. Tisti, ki me je našel, naj me bere. Tega sem vesela, kot sem tudi vesela vsake pripombe. Ker drugače bi bila zadeva pod ključkom, pa ni. Nana je bila edina, kateri sem poslala link, potem pa...seveda se ga da najti. Enostavno mi je lažje vse skupaj tule v okvirček spraviti kot pa povedati na glas, pa ne veljam za tiho osebo, kje pa. Samo včasih sem se za svojo glasnostjo skrivala, danes to ni več potrebno. Se mi pa zdi, da sem precej bolj iskrena tule. Saj ne, da v realnem življenju ne bi bila, tam večkrat ostanem tiho, potem pa doma bentim sama nase. Pa še nekaj je, lažje se bom izpovedala enemu nn na ulici kot pa človeku, ki mi res nekaj pomeni, ker je še vedno v meni en dvom, da nisem vredna zaupanja, da sem še vedno nihče, se še dogaja, da pride na plan stari strahopetni jaz, ki si nič ne upa, ki ničesar ne naredi, da bi bil svet drugačen. Človek se ne spremeni čez noč, vsaj jaz ne, pa verjamem, da se tudi drugi ne. Kdor trdi drugače, laže. Dve leti sem rabila, da sem to spoznala in zdaj že skoraj dve leti delam na sebi, uspešno, lahko rečem. Svet je vsak dan lepši, vsak dan je drugačen od prejšnjega in bo ostal spravljen nekje v kotičku mojih sicih celic, ampak tam bo ostal, najsi slab ali dober, je pa le moj. Veliko jih je že bilo, še več pa jih bo, takih nepozabnih. Zame zelo pomembnih, za nekatere niti omembe vrednih. A to sem jaz.