Odgovor na zakaj...

je zato. People come and people go. Facts of life. In ne samo ljudje, tudi vsa ostala živa bitja. Prva novica, katere sem bila danes zjutraj deležna, je bila ta, da Soče ni več. Pa je naša mrcina pasja sirota. Saj se bo komu zdelo čisto mimo, ampak to psičko sem jaz poznala toliko časa kot sem v službi, se vanjo zaljubila na prvi pogled in izjavila, da če bomo mi kdaj imeli psa, bo labradorec. No, brat se je strinjal in dobili smo njenega, tisto kepico, katero sem šla iskat enkrat v juniju 2000, tehtala je pa 6,22 kg, tudi to sem si zapomnila. Iz kepice je zrasla mrcina, naše družinsko zlato. Opomnik, da bo tudi on star že 10 let, da čas mineva precej hitreje kot si mislimo in marsikdaj želimo. Danes smo tu, jutri je lahko že čisto drugače, ma tudi danes se lahko že vse spremeni.
Nekaj za branje o naših mrcinah:
http://www.dvrps.org/predstavitev.php