Tudi brez cukra in zajčkov gre

Palmanova 2008 - Palmanova 2009. Isti dogodek, samo leto kasneje. Lani se je v Palmanovi začela moja mizerija, najprej s poškodbami, nato pa še z zdravjem. Ampak danes je vse to že pozabljeno. Včeraj se je z mojim prihodom v cilj zaključilo še eno obdobje mojega življenja. Zaključilo samo v mojih mislih, ne, to ne pomeni, da bom vrgla superge v smeti, kje pa, imam še dva čisto nova para doma za uničiti. Isti kraj in kako drugačni občutki. Se vidi, da se spreminjam in to na bolje, že samo z afnanjem sporočam vsem okoli sebe, da zdaj sem pa res tako kot je treba. Oziroma jaz vedno rečem, da slabše kot je bilo, ne more več biti - nikoli. Kiklca, ah, kje pa, febraurska Verona, prepričevanje uspelo toliko, da sem jo kupila, oblekla, odtekla spet eno mizerijo od polovičke in pospravila v omaro. Zdaj jo pa nataknem gor z veseljem, da ne omenjam moje roza faze. Pa roza do lanskega leta sploh ni bila moja barva. Halo. Tisto z nogavičniki sva pa z Ireno pogruntali rpejšnji teden v Sežani, sva namreč tudi uradno lastnici vsake ene bele in ene črne. Tako pač je, če lovek ne ve, kaj bi oziroma ima na voljo izbiro.
Aja, Palmanova. Uro sem imela na roki, celo gps vklopljen, pa sem se na startu odločila, da je ne bom gledala, shranjen je bil še zadnji trening prej, skratka... Ko je švignil mimo LojzeP, sem pritisnila samo še na off gumb v glavi in je nisem več pogledala. Tek za dušo do 10ke čisto sproščeno, prehitevam jaz, prehitevajo drugi mene, vmes me oblajata Italijan ali dva, nanje ne trzam in gledam srepo predse. Potem pa tabla za 10ko, vmesni brutto čas, sem se morala prav ustaviti, ker nisem verjela svojim očem. Pa je bilo res, nato pa samo še polovička do cilja. No, sem še ugotovila, da me na postojankah nonstop prehiteva ena osebica, ki se sploh ne ustavlja, seveda sem takoj zagledala tudi kamelo zraven. Grrr, pa se je malce zameglilo v moji glavi, tako se pa jaz tega ne grem in je bil tempo do cilja čisto enakomernoluštne sorte, z izjemami skakanja v luft, krilatenja z rokami ob kričanju podporne rolarske ekipe. Pa ena Italijanka se je morala obme dregniti in to celo dvakrat, a ni to zanimivo, v taki množici eni to uspe dvakrat. Drugič sem skoraj poletela kot sem dolga in široka, no, se je obakrat opravičila. Štejem v plus. Pa še nekaj je bilo, psiha je začela delati na 17ki, ker takrat mi je lani škripnilo koleno. Letos ni. Kot tudi letos nisem našla onega kakijevega drevesa, smrk. In solze so bile v cilju tako lani kot letos, lani od bolečin, letos pa od veselja. Pa sploh ni bilo treba pogledati na uro, zadosti je bila pripomba Jane in Sava tistih par metrov pred ciljem, da sem pod 1:54. Super. Očitno res sploh ne smem misliti na nič pred startom, enostavno dati možgančke na pašo in verjeti vase. Hvala vama, hvala Petrci, Cormi in Mateji. In Irena, nori sva, prav zares, zmeraj bolj in zmeraj bolj nama je fajn, po moje se čisto strinjaš. Tisto najino pohajkovanje od cilja do busa je bilo samo pika na i celotnemu dogajanju. Pa končno en simpatičen Italijan, ki se je hotel slikati s kiklcama, eno je še skoraj ugrabil, ko se je končno le spomnil, da mora priteči do cilja. Aja, sobota in vse tisto ničpočetje v Bernardini družbi je tudi imelo prste zraven. Pa še ena pripomba že pred Ljubljancem, da sem sposobna iti okoli 1:53, čeprav sama v to nisem bila čisto nič prepričana. In ja, ni bil konec, to je šele začetek vsega.
Pika na i evforiji; včeraj sem jaz špilala taksistko Matjažu, se lepo parkirava v Tivoliju, strateški končni položaj, Matjaž leti proti busu, jaz še zaklepam avto, odložim radio neznano kam. Seveda ga zvečer ob povratku ne najdem, si rečem, da je verjetno v športni torbi, pa do Novih Jarš sploh ni tako daleč. In greva. In odložim Matjaža. Na poti proti domu še pohodim zavore, ker en bedak misli, da je v Angliji, se parkiram, zaklenem avto in pogledam na streho. Krasno, gor pa moj avtoradio, cel dan v Tivoliju na strehi in še do doma se je pripeljal v enem kosu. Upam, da dela, ker se mi ni dalo preverjati, sem bila preveč zaposlena z režanjem sama sebi.