Miganje je naravni antidepresiv

O tem sem vedno bolj prepričana. Jp, imam namreč izkušnje tudi z nenaravnimi antidepresivi. Danes je konec novembra, meni še štiri leta nazaj najbolj osovraženega meseca. Začelo se je navadno s 1. novembrom, spominom na mrtve samo na papirju, drugače pa s tekmovanjem "Kdo bo koga?". To je dan spomina, dan, ko se zjutraj zbudim in se spomnim na atka, na vse najine vragolije, na potepanja z avtomatikom (Kje je že končala tista plava mrcina na dveh kolesih?), kako sva na novo odkrivala stare rimske poti po Hrušici, kako sva se zgubljala, ko sva nabirala gobe, kako je bil moj svet takrat lep. Omejen, a lep.
November - mesec, v katerem največ ljudi stori samomor, ko je vreme ravno pravo za črne misli.

Odprem in sami osnutki, no, smo že konkretno v decembru, pa občutki niso prav nič boljši. Sem na tem, da proglasim december za najbolj zaj**** mesec v letu. Še dobro, da je zadnji, ker drugače bi še tistega za njim. Tako bo pa na vrsti 2010 in januar.

Sicer to natolcevanje nima nobene veze z naslovom moje kracarije, ker točno to je. Pa grem potem pogledat še ostale osnutke, jih je še nekaj. Ne vem, kaj sem mislila, oziroma verjetno nisem nič mislila, to bo to. Ali pa - preveč naenkrat. In tale naenkrat že malce predolgo traja, vleče se že skozi pol novembra, pa sem optimistično mislila, da ko se bo tista 1 obrnila v 2 in bo iz 11 ratala 12, da bo vse štimalo, da bo vse kul in fajn. Pa ni res. In kaj zdaj? A naj se kar vržem z ene točno določene pečine nad Baško grapo. Ne me čudno gledat, ne mislim resno, ampak lani med kolesarjenjem sem odkrila točko, ki se mi je v momentu zdela idealno mesto, da če bi kdaj, bi bilo to to. Sicer ne bi, ampak. Hudimana, pa še na poti GM je, torej bi šla tja jaz zganjati kaj drugega kot skakati v nič.

Sem z dopusta in tokrat sem resnično potrebna dopusta. Rada bi se dala na off, enostavno bi rada prenehala misliti na vse. Ampak kako naj to dopovem svoji glavi? Ne gre. Trenutno se uspem skulirati samo takrat ko sem v supergah nekje zunaj, ne glede na vreme. Ja, včerajšnje skakanje po lužah okoli in po rožniku je bilo balzam za mojo dušo. Za fizično zdravje verjetno ne, ampak tu imajo prednost naravni antidepresivi. Tega imam še posebej rada in se ga poslužujem, če le gre. Tistih iz lekarne pa, upam, da nikoli več ne vidim. Konec in pika.