Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad  (Ivan Minatti)
 
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Zakaj samo nekoga in zakaj ne cel svet; no, z nekaj izjemami, tako zelo veliko moje srce ravno ni, kapaciteto pljuč pa tudi imam bolj švoh, tako da ne morem zajeti toliko sape, da bi vsakomur povedala, da ga imam rada. Ampak... to ne pomeni, da vas ne maram, kje pa. Vsakogar imam na svoj način rada, ene pač malo bolj kot druge. 

Čas v letu je tak, da malo več razmišljam o vsem skupaj, že cel teden se ukvarjam z definicijo brezpogojne ljubezni, kdo je tega sploh sposoben. Poleg Boga (za tiste, ki verjamemo/jo) so je menda sposobni samo še otroci, potem pa se ta lastnost izgubi. Kdaj in kam? Ali kar izgine ali kaj? Pa četudi, občutek, da imaš nekoga rad, je zame dovolj blizu tej definiciji, če pa tistega nekaj malce manjka, nič ne de.

Rada vas imam, vsakega na drugačen način.