Zimski tek

...tako se uradno imenuje moja zimska rekreacija. Ker sebe tako dobro poznam, da vem, da bi se mi tudi to zimo uspelo "fentat", do zdaj se mi je še vsako, sem se letos vpisala na organizirano vadbo, pa nas 2x tedensko šibajo naokoli, en dan po Rožniku, en dan pa po kakem drugem kuclu v okolici Ljubljane. Zadeva mi postaja vedno bolj zabavna. Aja, še na nekaj ne smem pozabiti, kot vsaka stvar tudi to nekaj stane, in ker se seveda tudi tu poznam, sem plačala za celo obdobje naenkrat, da si slučajno ne premislim.
No, iz lahkotnega tekanja smo se včeraj vrgli v orientacijskega. Kompasa v svojem življenju še nisem držala v roki, no, saj ga včeraj tudi nisem. Sta se ostala dva člana moje ekipe kar med sabo vse zmenila. Ju je bilo pa zanimivo opazovati, eden totalno naspidiran, tekmovalen, drugi skuliran v nulo, kaj ne bi bil, en dan prej je pretekel maraton. In tam zraven jaz, ki sem rabila uro in več samoprepričevanja, da se spravim iz hiše in na trening. Pa se je splačalo, na koncu smo trije avanturisti po vse sorte peripetijah našli vse točke, malo smo se drsali po zadnjih plateh, se obešali na drevesa, ja, z rokavico se da krasno obesiti tudi na smreko. Dokazano včeraj. Pa tudi zeblo ni več na koncu. Samo noga nekaj protestira, pa ne vem točno, kaj jo tokrat žuli, starejši mački pravijo, da je samo musklfibr, Nana pravi, da je pretiravanje, jaz se z njo čisto strinjam. Samo mimo naj gre, pa bo. Jaz hočem v nedeljo v Istro in to ne ležati na sonce, itak ni poletje, pa to lahko počnem čez novo leto .
No, počivala sicer ne vem točno, kdaj bom. Jutri gremo na juriš na Šmarno goro, aja, v peš varianti, da ne bo pomote.