Zakaj? 22 let po vsem, pa še vedno boli, še vedno je vse tako prisotno in živo. Zakaj ne morem preko tega? Pa že mislim, da sem se z vsem skupaj sprijaznila, a se nisem. Samo omemba določene besede in vse znova pride na dan. Zakaj? Zakaj si odšel in se nikoli več nisi vrnil? Zakaj? In še bolj žalosti to, da ti nikoli nisem rekla adijo, pa že prej, da te imam rada. In da od takrat sploh nikomur nisem rekla, da ga imam rada. Mislim si že, a če ne izrečem na glas, potem po mojem razmišljanju ni možnosti, da bi bolelo. A iz tega izhaja tudi moje nezaupanje v sočloveka, ne verjamem nobenim obljubam. Zakaj, zakaj je moralo do tega priti? A kdo pozna odgovor? Naj se javi, čakam že 22 let.
Nič, hvaležna sem za vse tiste trenutke, ki si si jih vzel zame, za vse najine izlete v neznano, dogodivščine, katerih nikoli ne bom pozabila. Hvala, ker si me nosil po rokah kot princesko (nič čudnega, da je Princeska na zrnu graha še vedno moja najljubša pravljica), hvala ti, da si prispeval svoj delež k temu, da sem jaz jaz. Ker če ne bi bilo te štorije, bi hodila sicer z istim imenom in priimkom po svetu, a bila bi čisto drugačna. Razmišljanje za naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar