Vedno znova in znova

Kako hitro se da iz sanj pasti v realnost, pa sama nimam nič zraven. Enostavno zgodilo se je. Spet, že ziljontič v mojem življenju. Koliko časa in truda sem morala vložiti v to, da sem se naučila zaupati ljudem, da nisem vseh bremen tega sveta hotela rešiti sama. Pa se je spet zgodilo. Telefonski klic in svet se je postavil na glavo. In na koncu imam sama občutek, da sem tista ta zlobna, ki noče ničesar spremeniti, narediti. Ni tako. In ni tako enostavno. Če smo bili za nekaj dogovorjeni, se je tega treba držati. Vsi po vrsti. Razočarana sem, ker sem dobila vtis, da oseba, katera mi nekaj pomeni, misli, da sem sebična. Ampak nisem, me je pa stalo vse skupaj kar precej razmišljanja, zopet so iz zamrzovalnika pobegnili moji živčki. Zakaj? Ni vredno, da se sekiram za druge, da rešujem njihove težave. Dosti imam tega. Poklicala sem sestro, da sem se lahko izkašljala, poklicala sem nano, svet je bil takoj lepši in pričela sem razmišljati s trezno glavo. Zmenjeno je bilo, da grem tja s kolesom in konec. Ker... brez kolesa, brez avtomobila sem tam kot invalid. Pa tako sem se veselila naninega in mojega navijanja za vse naše maratonce, navijanja s kolesa, tja viseti pa enostavno ne grem. Zato mi enostavno ni. NE GREM, če mora kolo ostati doma, ne grem, ker je vse skupaj postavljeno na glavo, raje bom nekje blizu doma, obdana s svojimi mislimi in ljudmi, katere imam rada (in jim zaupam), kot pa nekje sama sredi šundra in na robu živčnega zloma. Tako ne funkcioniram in tako si konca svojega do sedaj fenomenalnega dopusta nisem predstavljala. Ni šans. Žal mi je za vse naše, tako zelo si jih želim videti in spremljati, skratka sodelovati pri maratonu brez superg na nogah. Zdaj samo še počakam na protiargumente nasprotne strani, če me uspejo zmehčati, a dvomim. Ker dvom je zdaj tu, dvom v vse skupaj.