No, sem pogledala, od 1.9. je preteklo že precej vode, ampak enostavno se toliko misli podi po moji glavi, da jih enostavno ne uspem spraviti v red. K****, pa taka vojaška vzgoja. En stavek je bil izrečen na glas in ta prevladuje nad vsem; "...se je odločil in ko se je on za nekaj odločil, je zadevo speljal do konca, če mu ne bi uspelo prvič, bi poskusil naslednjič in še naslednjič. Dokler ne bi uspelo." Prvič sem slišala svojo mamo izreči te besede in to boli. Moje srce joče. Je velika razlika, ali je to samo misel, ki visi nad tvojo dušo, ker zdaj je ta misel postala resnična. Pa še je en delček otroka v meni, ki v to ne verjame.
In kaj naj si mislim o sebi, ker me je odneslo - tako kot je odnašalo njega vse njegovo življenje. Preveč sem mu podobna, da bi to zanikala. Moja dejanja so njegova dejanja pred toliko in toliko leti. Ali naj se jočem ali smejim? Ali naj bom vesela, ker sem kot on? Ali pa na me bo na smrt strah? Kaj zdaj? Ustaviti se, premisliti o vsem skupaj, sprejeti neko odločitev; ne, hvala, pri meni to ne funkcionira. Še nikoli ni. Takšna pač sem, konec koncev sem njegova hči. Nad mano sicer visi senca dvoma vase, ampak nikoli si ne bi želela drugega očeta. Hvala ti, mami, ker si mi uspela vsa ta leta prikrivati resnico, da je bilo moje otroštvo otroštvo v pravem pomenu besede, da nisem nikoli čutila, da sem zaradi zgodbe, ki stoji za mojim očetom, drugačna od ostalih. Otroci znajo biti kruti, sem občutila na lastni koži. In za mojo dušo bi bilo vse to enostavno preveč.
Pa sem šla, v spomin na vsa naša hribolazenja, na najine avanture.
Ati, Nanos je še vedno tak kot je bil... Ne glede na to, da se danes piše leto 2009 in ne 1987. In če si že moral to narediti, si izbral lep kraj. 20 let sem rabila, da sem to predelala, 20 let, da sem ti lahko rekla zbogom. A Nanos je še vedno Nanos. V mojem srcu ima posebno mesto, ker ko sem na Pleši, si ti zraven, ne glede na to, da te že 22 let ni. Kot bi bilo včeraj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar