In kakšni so občutki? Evforija prvega trenutka mine, spomin ostane. Ampak nečimrnost, nečimrnost se je pojavila. Zakaj si le nisem upala vseeno iti malo hitreje, ker sem imela dovolj moči... nekaj v tem stilu. Še vedno sem kontent, bilo je super, krasno, ampak lahko bi bilo hitrejše. Joj, sem smotana. Berlin je padel, padel bo še kak drugi in tam se bom lahko šla crkovanje. Punca, skup se vzemi, zajemi sapo in razmišljaj o tem, kako je luštno obuti superge in iti na tek brez da bi imel to in to razdaljo v planu v tem in tem času. Super občutki so bili to danes zjutraj - 10ka niti ne počasna, če sem iskrena, samo niti enkrat vmes nisem pogledala na uro, kak je tempo, pulz. To je svoboda izbire.
Še bom šla, ja, maraton tečt, še večkrat pa bom šla tečt za dušo, ko me ne bo motilo prav čisto nič, nič oviralo pri mojem iskanju svobode. Tečem v sanje.
Tako je to. Ko daš vse od sebe pa četudi si zadnji si tekač,vse ostalo so joggerji:))
OdgovoriIzbriši