Tako kot je bilo, ne bo nikoli več

In kaj naj porečem na to? Nič hudega, ker je svet vedno lepši, ljudje so vedno prijaznejši... Ali pa se spreminjam samo jaz in drugače gledam na vse skupaj. Slednje je precej bolj verjetno.
Berlin, ja, meni izredno všečno mesto, toliko, da sem pripravljena Nejca odvleči tja in iti v živalski vrt pogledat Knuta in takoj nazaj. Se splača, verjemite. To sem mu obljubila, ko je bil še v plenicah, naslednje leto pa gre pobalin v šolo in to bova speljala, njegova dieta gor ali dol.

Berlinski maraton - 42195 metrov, a je kdo preštel, kolikokrat je bilo treba dvigniti nogo, da ostane ta razdalja za njim. Jaz ne, ker se mi je zdelo nekaj nepredstavljivega. Če kdo vpraša, zakaj sem se prijavila, nimam pojma. Vprašajte nano, vam bo ona vse razložila. Kako je fajn, ker mi ni bilo treba nič misliti. Nato pa dobiš potrditev prijave in se zbudiš. Madonca, res bo treba iti in odtečti vse tiste metre. In jaz ne bi bila jaz, če bi se sprijaznila s tistim "odtečt", ne, je treba tudi nekaj noter vložiti, da pride ven pravi rezultat. Ne govorim o časih, ampak o tem, da se počutiš novega, boljšega, polnejšega, skratka spremenjenega. Hodim okoli in se opazujem, a sem drugačna, a drugače gledam na svet... Niti pod razno, ampak... sem Loni s piko na i. Ko je bilo treba dodati še tisto nekaj, da se čutiš 100procentnega. Vsak ima svoje izzive in kar naenkrat je Berlin ratal moj numero uno na lestvici.
Pesimistka že dolgo nisem več, no, niti ne tako dolgo, leto in pol je od tega, ko sem obrnila hrbet preteklosti in odšla v nov dan. Sve leti truda sta bili vloženi v to, dvakrat po 365 dni, ma se je splačalo - vsakega dne in vsakega denarca. Bi naredila še enkrat isto.

Pesimizem in Berlin - kot noč in dan, čeprav je kazalo bolj črno vse tole. Ampak imam jaz fajn zdravnico, ki me je po tistem krutem zbujanju v realnost postavila na trdna tla, mi povedala svoje, sem poslušala, saj drugega mi ni ostalo. In čakala. Tudi to se je splačalo. Vidim zdaj in sem videla že tistega 19. julija, ko se je spet svet malo spremenil. Hvala vsem, ki ste bili del tega dneva in se del mojih dni še sedaj.

Pesimizem ni enako Berlin. Pod vprašajem je bilo pa, kaj in kako... Kakšen trening, glede na dejstvo, da sem skoraj polovico časa zamudila, kako hitro, kako, kako..., da se ne bi še enkrat končalo kot se je v mesecu maju.

Hvala sencam iz ozadja, ki kar naenkrat niso bile več sence, ampak ljudje, ki so mi izredno prirasli k srcu. Nana, hvala ti, ker če ne bi bilo tebe, bi gladko vrgla stran tistih 55 evrov za startnino in ostala doma. Že samo pogled nate in tvojo voljo mi je v moji krizi vlival pogum, misel, da bom zmogla, je bila takoj nazaj. In ni ostalo pri misli.

Punca, zmagali sva na celi črti, ti in jaz.