Jaz vsekakor ne, ostali pa še manj. Ma, saj veste, kako je, ko nekje v tebi tli upanje, da pa je le mogoče. In kako iz tega semena zraste nekaj velikega. Nekaj še nedolgo nazaj nemogočega je postalo mogoče, ah, še boljše, postalo bo realnost. Človeku ne pristoja, da je pesimist, vsak dan je nov dan, prepoln vsega, včasih tudi slabega, ampak drugače bi bilo dolgčas. Tako pač mora biti. In pika in nič drugače.
Saj jaz ne bi bila jaz, če ne bi dala skozi vsega, kar sem dala. To, da se mi je življenje v zadnjih treh letih in pol dobesedno obrnilo na glavo, to je nekaj neverjetnega. In da se mi še kar naprej obrača in obrača. Ker raje kot na realnih tleh na nogah stojim na glavi, seveda prafraziram. Stojim na glavi pomeni, da razmišljam več in več. Predvsem pa, da se mi da razmišljati, poslušati sočloveka in upoštevati nasvete. Uau, kapo dol, če pomislim, kakšna sem bila še nedolgo nazaj. Priznam, nisem se pobrala sama, ampak že to, da sem se zavedla, da je z mojo glavo nekaj narobe, je bilo zame zmaga. Res je trajalo tole sestavljanje puzzlov dobri dve leti, pa da sem ter tja še vedno izgubim kak košček, toda zdaj vem, da ga bom našla in da zaradi tega ne bo izbruhnila atomska vojna.
Puzzlov je veliko, eni imajo samo 4 dele, drugi več tisoč. Torej me čaka še veliko sestavljanja, pred tem še iskanja.
Ampak včeraj sem sestavila tisti puzzle, ki mi je visel nad glavo, pa ne kot nočna mora, ampak kot nekaj, s čimer sem se želela soočiti, saj sem ga sama izbrala (ob pomoči se že ve koga : ))), sicer odločena, da ga bom sestavila. A ni šlo vse kot po maslu, začetek je bil katastrofalen, nikakor ni šlo in šlo. Potem pa se je ob padcu na realna tla, upoštevanju mnenj in smiljenju samemu sebi (prit em sem bila včasih pravi profi) pričela prikazovati prava podoba. Sestavljanka je začela dobivati obliko. In včeraj je še zadnji košček končal na svojem mestu. "Uokvirila" in obesila na steno svoje zgodovine pa jo bom čez slabe tri tedne. Kakšen fajn občutek je to. Ker v to ne dvomim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar