se mi sliši zelo dobro in mi odzvanja v ušesih že dober teden. Malce me je strah, ker mi gre tako dobro, da je že sumljivo vse skupaj. Tisti moj prejšnji jaz bi kar nekaj pokukal na plano in rekel kako pesimistično. Ma se ne dam in ne pustim zmesti glasovom iz preteklosti.
Ne vem, vtisi prejšnjega tedna fenomenalni. Še en avto, ki je imel namen dušo spustiti, tega ne more pokvariti. Ni mogoče. In zdaj, ko gledam na vse skupaj nazaj, ne morem reči z distance, ker je ni in evforija še traja, se mi zdi vse skupaj neverjetno. Kako je sploh mogoče? V zadnjih treh mesecih se mi je življenje dobesedno obrnilo na glavo in to ne samo enkrat. Od tega, da sem bila tako fizično kot psihično na psu do tega, da se zdaj počutim kot Peter Klepec in Martin Krpan v eni osebi. Tisti psihični "pes" je bil meni precej bolj nevaren kot fizični, saj za slednjega sem vedela, da ga bom slej ko prej premagala in pregnala iz svojega življenja, ob pomoči ljudi okoli sebe, pa seveda kemije, s katero bom prijateljevala vsaj do konca leta. Ampak ni važno.
Važno je to, da sem jaz spet jaz, pa da sem se spet (že xtič v zadnjih treh letih) spremenila, da spet malo drugače gledam na zadeve, vse to je mišljeno v pozitivnem smislu.
Zasluge gredo mojim nogam, mojim supergam in moji glavi, predvsem pa srcu, ki se je naučilo poslušati to, kar pravi glava. Pa da precej boljše slišim komentarje in nasvete iz svoje okolice, to pa je zame nekaj absolutno novega. Da se ustavim in poslušam. Nekdo ima napisano, da tek puca dušo. Mu dam 1000x prav, pa ne samo tek, ampak tudi tisti, ki "tečejo" zraven, ki so postali v zadnjem letu del mojega življenja. Nekatere je sicer bilo potrebno zradirati, ampak tudi iz tega sem se uspela kaj naučiti.
Hvala vam, punce in tudi kak fant se tu najde, imen ne bom omenjala, ker se zna hitro zgoditi, da bi koga izpustila.
Res je krasen ta dan, čeprav ponedeljek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar