Sredi noči me je usekalo, da pa res ne vem, zakaj se tako ženem in komu na čast. Sive celice na maximum delovanja in konec je bilo s spancem. Če ne gre, ne gre. Gre pa kaj drugega, npr. natakneš bruksice in zgineš iz bajte, začneš svojo četrtkovo rutino (joj, sem sama sebi že prav odvečna, ampak je treba biti vztrajen). Pa še nekaj mi brenči po glavi - zraven te **** vztrajnosti alias trme, svetopisemske besede - in zadnji bodo prvi, upam, da to drži tudi zame. No, z lato polovico druge polovice bom absolutno zadovoljna. No, vržem se iz bajte, skoraj me ob tla zloži dostavljalec časopisov, že ni vajen tekaških padalcev sredi noči. Kompas je pokvarjen, noče kazati, kam naj se obrnem, pa še škarij nimam, da bi lahko prestrigla skozi črnino noči ins pregledala. Torej gremo za nosom, najprej po klasiki, potem pa mimo I. Esmeralde in po Dunajski (uau, to se že skoraj sliši kot priprava na LM), kjer je že skoraj zgledalo, da me bodo popisali policaji, pa še čez cesto sem skakala. No, mimo zajčevega domicila, lokacije postojanke in spet smo na klasiki - PST, kaj te je bilo treba oziroma še bolj esencialno vprašanje, kateri vrag je že meni rekel, da je treba tale PST skoraj častiti. No, v hlačah me ni kaj preveč in drugje si po temi ravno ne upam migati. Po uri in pol padem dol, pripravljena na zgoraj na silo prekinjeno dejanje, ampak služba je služba, jaz bi pa samo družbo mojega povštra, čepke v ušesa in to bi bila zame nebesa na zemlji. Potem pade pa še SMS s pozdravi s Škrlatice, v momentu sem ratala zeleno zelena od fovšije. Jaz sredi Jankovičeve gradbene mehanizacije, eni pa na frišnem luftu. Kje je tu pravica? Joj, prejoj, sama jamrarija z moje strani. Najboljše, da se grem kar utopiti, no, danes bo lepa možnost tudi za to dejanje. S K. namreč zaključujeva poletno sezono bazeniranja. Prav luštno je bilo in bo še, ni pardona.
Trenutno pa si najbolj želim, da bi bila noj, glavo v pesek in ciao ta svet. Me ni več za nikogar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar