Obljube samemu sebi

Grem stavit, da Lenči ne bo huda, če uporabim njeno frazo, ampak tukaj prav paše v kontekst. Bemu mast, pa te obljube. Zame so najhujše tiste, ki jih sama sebi izrečem, ker če jih prelomim, me le-te najbolj bolijo. Krucebidlbanda, kaj naj zdaj? Seveda govorim o teku, prejšnji teden me je namreč tole kolesje teka tako nazaj noter povleklo, da mi je že ob sami misli kar malo slabo, po drugi strani pa paše 100 na uro. Slabo mi je iz smao enega razloga, kaj lahko to pomeni za moje zdravje, kje naj postavim meje, ker meni se zdi, da mi gre vse na izi in na komot, toda ali je to res ali je to le v moji glavi, to bi se bilo treba vprašati. In v čem je dilema? V tempu, ker sem zadnje tri teke tekla s takim tempom kot sem ga imela pred poškodbo in pred diagnozo, zdaj pa, a je to super (ja, seveda je, saj plešem že po rokah, kaj bi samo po nogah) ali je to malo preveč za moje zaloge železa, ki se seveda še niso uspele dofilati. Ampak ko pa počasneje ne morem, smrk smrk smrk...