Glede na naslov se da že sklepati. Moj odgovor bi bil nekako takle - hemoglobin je zadeva, katere jaz praktično nimam. In naslednji sklep glede na zadnji zapis tule, diagnozo so mi postavili naslednji dan, v isti sapi prepovedali vsakršne fizične napore. And I kissed Berlin goodbye. No, tako sem vsaj mislila, pesimističen začetek priprav. Ma ena celica tam zadaj nekje mi pravi, da vse to letošnje sr**** pomeni, da slabše biti ne more in da bo šlo samo še navkreber.
Pa kaj potem, če še vedno čakam na izvide? V najhujšem primeru imam lahko celiakijo, raznoraznih načinov prehranjevanja sem dala skozi že malo morje, bom pa še tega, če bo treba. Samo pustite mi dihati. Ker dihanje je glavni problem. Je bil rešilec v Jesolu povezan s to težavico in ne z alergijo. Po mesecu dni je situacija sledeča; najbolj katastrofalen je že pogled na vago, gor rajši še ne bom stopila, z železom bogata hrana je skoraj enako redilna hrana, in če zraven nič ne migaš, še toliko slabše. No, pozitivna stvar je pa tale, da se od vsega nemiganja počutim gnilo, kar je vsekakor znamenje, da mi gre boljše, celo diham spet lahko normalno.
In, verjeli ali ne, spet tečem. Jutranjih 7,5 km je bilo super, sem že cel dan na krilih evforije. Sicer je do tistih 42 in še nekaj metrov čez še daleč, ampak s krili, ups, supergami na nogah je zadeva vsaj izvedljiva.
Zato izvidi niti niso tako važni, jih že bodo našli, glavno, da je moja glava prevetrena : )))
Ni komentarjev:
Objavite komentar