Saj če ne bi Marjan nekaj v to smer pikal, sploh ne bi vedela, pa sem šla pogledat v tabelce. Jp, podrla sem rekorde vseh rekordov (svoje seveda, ker jaz premagujem samo in edino sebe) in imam letos že čez okoli 120000 višincev. Briga me tempo, birgajo me razdalje, samo da so hribi na tapeti, pa sem jaz eno srečno dete. Tam se doma. Tako kot je bil tam doma tisti, ki je kriv za vse skupaj.
Je rekla Jana , ko sva jo mahali na Triglav, ko bi naju ati videl, ne bi verjel, kaj je ratalo iz njegovih dveh punc. No, saj je še meni vse skupaj videti kot znanstvena fantastika. In to, od kje jemljem voljo za vse skupaj, mi je pa tudi še neznanka. In da spakiram ruzak in grem sama, to tudi. Pred leti si še v hosto za hišo nisem upala, vsak šum in senca, črta in sem bila spet doma...
Ati, februarja bo 25 let, odkar te je vzel domači hrib, in vedi, da si vsakič, ko sem v hribih, z mano. Da sem šla samo zate pred leti prvič na Triglav , da je tisti kamenček še vedno zakopan tam pri tebi in da sem ti takrat zares rekla adijo. In letos je šla še tvoja druga hči gor.
Ati, če ne bi bilo tebe, mene hribi sploh ne bi zamikali, tako so mi pa več kot 20 let predstavljali nepremagljiv izziv. Zdaj so balzam za dušo, kraj za filanje baterij, uživanje v tišini.
Ni kaj, od Nanosa do Triglava je bila dolga pot. Zmogli sva jo, obe. In zmagali.
PS Mami, hvala, ker me nisi nikoli dala na vrvico in se ti je trgalo (verjetno se ti še vedno) srce, ko sem šla sama od doma. Jaz nisem ati, grem vedno na pot s polno malho odgovornosti. Čeprav sem njegova hči in me včasih hoče kam zanesti... A se ustavim.
Je rekla Jana , ko sva jo mahali na Triglav, ko bi naju ati videl, ne bi verjel, kaj je ratalo iz njegovih dveh punc. No, saj je še meni vse skupaj videti kot znanstvena fantastika. In to, od kje jemljem voljo za vse skupaj, mi je pa tudi še neznanka. In da spakiram ruzak in grem sama, to tudi. Pred leti si še v hosto za hišo nisem upala, vsak šum in senca, črta in sem bila spet doma...
Ati, februarja bo 25 let, odkar te je vzel domači hrib, in vedi, da si vsakič, ko sem v hribih, z mano. Da sem šla samo zate pred leti prvič na Triglav , da je tisti kamenček še vedno zakopan tam pri tebi in da sem ti takrat zares rekla adijo. In letos je šla še tvoja druga hči gor.
Ati, če ne bi bilo tebe, mene hribi sploh ne bi zamikali, tako so mi pa več kot 20 let predstavljali nepremagljiv izziv. Zdaj so balzam za dušo, kraj za filanje baterij, uživanje v tišini.
Ni kaj, od Nanosa do Triglava je bila dolga pot. Zmogli sva jo, obe. In zmagali.
PS Mami, hvala, ker me nisi nikoli dala na vrvico in se ti je trgalo (verjetno se ti še vedno) srce, ko sem šla sama od doma. Jaz nisem ati, grem vedno na pot s polno malho odgovornosti. Čeprav sem njegova hči in me včasih hoče kam zanesti... A se ustavim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar