Skoraj doma

 Sonce nad meglo, bi se dalo reči temu. Kako malo je treba, da je človek srečen, pa tudi daleč ni treba. In da ne bo vedno samo Šmarna gora, pa naj bo še Polhograjska Grmada kdaj na vrsti. Izbrana pa zato, ker v primerjavi s turistično Šmarno tukaj med tednom ljudi skoraj ni. Ajde, tik pod vrhom sem prehitela eno deklico z beaglom, na vrhu je bila še ena duša, ki je prišla gor s točno istim ciljem kot jaz. Gledati sonce in uživati v njem, dokler traja. Pravi gornik, alpinist, plezalec, za ime ga sicer nisem vprašala, je pa moral zaradi kolen visokogorje dati na stranski tir in se letos potika bolj po hribovju. Pa saj je tudi tu luštno. No, potem je pritekel gor še en fanatik, na videz poznan, imena se nisem spomnila, ma saj se med sabo vsi poznamo. Trening čez Osolnik do Topola, kjer ga je čakala družba. Malce se mu je mudilo, a ni bilo opaziti, ker je kar klepetal in klepetal. No, saj je imel hitre noge, pa še hitrega psa, če bi mu slučajno tempo upadel. Verjetno se ni bilo za bati. In ko sem se tik preden je sonce čisto padlo dol za hribe za meglo, le napotila nazaj, z mislijo, da raje ne bi prižigala lučke, ker je bilo treba dan užiti do konca, sem se ob vznožju Grmade, tik preden se odcepi pot proti Gonatam (tam imajo zelo dobro gobovo župco, tako mimogrede), srečala poznano dušo, skoraj soseda. Saj ni čudno, da je šel tudi on nad meglo, ker v Dravljah je pa resnično takšna, da dvomim celo v čarobno moč škarij palčka Smuka. Biz tudi ni imel nobene želje po meglenem K-Rožniku. Sorodna duša, kaj naj rečem drugega. Po eni strani mi je bilo izredno všeč, ker nisem srečala praktično nikogar, po drugi pa je vedno izredno fajn zagledati poznan obraz.
Skratka, pot nazaj do Ljubljane, semšla prvič s Tolpola navzdol proti Medvodam, je bila pa prava mala avantura, megla od megle, nepoznana cesta, pa še tisti del iz Sore dalje, ki mi je dobro poznan, je zgledal čisto drugačen. Ajde, nikakav, ker se ni nič videlo. če ne bi vedela, kje je moj blok, bi se odpeljala mimo. Palček Smuk, pridi pomagat!
No, baterije napolnjene za cel delovni teden.

PS Po tednu bolniške, dveh dnevih turističnega martinčkanja, sprehodu v sončni zahod, otvoritvi hodaških šprintov (kjer sem vedno prva z zadnjega konca) je moje zdravje tako, da ponoči ne kašljam več, podnevi pa še vedno po običajnem urniku (izpred bolniške), glas pa še ni pravi. Nos pa odvisno od dneva, ali me mara ali pa tudi ne.