Od 82 do 134 je bila dolga pot...

...je še ni konec, ampak točno eno leto nazaj je bila takšna moja vrednost hemoglobina, da ostalih sploh ne omenjam... Zdaj sem pri krasnih 134, več očitno moje telo in jaz ne zmoreva. Ampak številka je tromestna, ravno tako kot je pri železu dvomestna.
Za vse večne čase sem si zapomnila stavek dr. Škofa, namenjen samo meni, v stilu, da dokler ne bom imela hemoglobina 140, lahko kar pozabim na maraton. In krasen je občutek, ker vem, da to v mojem primeru ni res. Nehala sem se slepiti s tem, kako bi šele bilo, če bi bilo z mano vse bp. Saj je, in z mano in mojimi sposobnostmi je tako kot je. Kolikor truda vložim, toliko dobim. Vsebnost železa je pri tem postranska, no, vsaj zdaj, ko se vrednosti normalne. Saj v primeru, ko niso, me telo hitro obvesti o spremembi. 
Zdaj pa čakanje na reakcijo telesa na polovično dozo kemije. Bomo videli jeseni, potem ko se vrnem iz Berlina . Absorbcija se izboljšala ne bo, koliko bom pa sama zraven prispevala, bomo pa videli.

PS Slikca je pa od tu .