Zanimivo, toliko se dogaja, jaz pa kar tiho. Dogaja se preveč oziroma o tistih evforičnih momentih nisem sposobna zapisati niti pike, kaj šele stavka. Ampak včerajšnji dan je bil nepozaben. V vse smeri, da ne bo pomote.
V službi je dopustniško, kar pomeni, da uživam v tišini. Zaenkrat paše. En teden je ravno prav, več bi ratalo že nadležno. Ampak to ni to. Včeraj je imela naša mami rojstni dan, jp, na Vidov dan, v prvi Jugoslaviji je bil to celo slovesen dan. No, za našo familijo, katere predniki s prvo Jugoslavijo niso imeli nič, je ta dan še vedno praznik. Upam, da jih bo še mnogo.
Pa sem jo po službi mahnila na Primorsko, natovorjena, da se je kar kadilo. Se pozna, da sem v zadnjih fazah selitve in sem pobrala kramo, katera bo mami še prišla prav, jaz pa nimam z njo kaj početi.
Ampak to spet ni to. Polovica griča je ležala na tleh. Tako se nas je četica sedmih hribolazcev, ja, pri nas je vse v bregu, če se slučajno kdo sprašuje, od kje imava obe (po novem tudi Jana) veselje do hribov, z orodjem, ceradami (ja, pri nas se seno pripelje na ceradah v dolino, vlečna konja sta dva, ali Ivan ali Miha), ostali smo pa običajni fizični delavci.
No, hotela sem napisati, da toliko smejanja kot sem ga jaz doživela včeraj v tistih dveh urah in to tistega od srca, pa že dolgo ne. Kar se moje familije tiče, ne samo Jane, ampak vseh. Miha je bil svetoven, cel cajt je imel pripombe čez naju obe. In najino klepetanje. Tako pač je,d ragi bratec, lahko bi se v vseh teh letih že naučil, da skupaj sva skoraj kot atomska bomba. Na koncu sva dobili komando, da smeva na 5 minut izreči en stavek. S par sto tisoč vejicami, a ne... No, grič je bil hitro pospravljen, trebušne mišice od krohotanja rahlo boleče, glava preluftana. Sledilo je pa samo še ta fino, ni boljšega od kmečke malice, ko človek pride z griča. Ampak ta malica je bila posebna, navadno se ne končajo s kosom torte in mamičine božanske orehove rolade. Njami. Mami, prav krasno je, ker imaš vedno junija rojstni dan... In prvič, odkar pečem toret, moja mami ni dobila sadne, ampak kokosovo čokoladno. Ta je bila pa res za prste obliznit. Definitivno pride spet na meni. Pa ne šele ob letu osorej, ampak že veliko prej...
In tudi to, da sem uspela zgubiti kartico za odpiranje garažnih vrat, ni pokvarilo lepote včerajšnjega dne. Kartica je padla iz avta in jo je nekdo od mimohodečih pobral. Sem naročila novo, kaj pa naj...
Ponovitev sledi drugo leto, seveda takrat brez zgubljanja kartic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar