Kdo bi si mislil. No, jaz si že nisem. Skoraj leto dni nazaj. Da bom še kar pisala en in isti blog in da ga bom dala v javnost, to slednje mi je vsekakor nekaj za uau. Jaz, ki sem se celo življenje skrivala. Ne sama pred sabo, ampak takoj ko se mi je nekdo hotel približati, ko me je nekdo samo hotel imeti rad, sem se zaprla in je bilo vsega konec. Še preden se je začelo.
Sem se že nekajkrat lotila pisanja starega dobrega pisma, katerega opremiš z znamko in vržeš v nabiralnik. Komu? Mojemu terapevtu, no, včasih je bil tudi moj, zdaj sem že skoraj dve leti in pol na off. In paše. Ampak še vedno imam njegovo telefonsko številko v škatlici, nikoli se ne ve. Pe čeprav samo za občutek varnosti. Deluje. No, upam, da je ni v tem času spremenil : ))) No, lotila sem se, končala in poslala pa še nisem. Enkrat bom. Ker se mi zdi, da enostavno ne morem vsega, kar se je zgodilo in se dogaja, ujeti in napisati. Penso positivo, bi lahko rekla tule. Vem, da bo vesel, ko bo nekoč dobil mojo kuverto v roke. Vesel zame in upam, da tudi zase, ker on je mojo pot in mojo rast usmerjal. Sicer je vedno rekel, da smo mi tisti, ki moramo storiti odločilen korak, pr nas mora klikniti. Na začetku mi je bilo to vse skupaj čisto mimo. Takrat se mi je zdelo, da rabim navodila za uporabo mojega življenja. Ne, imel je prav. Itak!!! Samo jaz sem rabila malo več časa, da sem to dojela. Ampak sem. Better late than never.
In januarja 2007 sem se počutila nekako tako kot sem se takrat ko sem se npr. naučila voziti kolo in se mi je zazdelo, da je ves svet moj. Zazdelo... takrat. No, danes je ves svet moj. Vsaj tisti del, katerega jaz poznam. Kaj bi še rada več.
Imam krasno sestro, s katero se štekava, odkar je na svetu, z nekaj prekinitvami, ki pa so bile vse že v prejšnjem tisočletju, ampak sva prišli čeznje brez brazgotin. Ne povezuje naju popkovina, to ne, ampak brez nje živeti ne bi znala. In vse to, kar sva obe dali skozi, naju je naredilo takšni kot sva danes. Veliko močnejši. Na vseh področjih življenja. In tako kot sem jaz našla ljubezen, jo bo tudi ona. Verjamem in vem. Sem se lovila dve leti in testirala, kaj bi rada, seveda sem prišla do ugotovitve, česa NE bi rada. In potem je kar steklo. Brez da bi to hotela. No, obe imava super mamo, ki naju nikoli ni nehala imeti rada. Čeprav sem se sama tega morala naučiti - imeti njo rada. Jo imam pa zdaj še za tistih 24 let nazaj, ko sem jo ignorirala. Brata tudi imam takšnega, da ga ne zamenjam, no, tam nekje pri 12ih bi ga zastonj oddala : ))) Ne, ne in še enkrat ne. Poglavje z naslovom "ati" je tudi predelano in zaključeno. 23 let bo minilo od pogreba. Tisti septembrski pohod na Nanos je bil še pika na i. Ati, adijo, če me vidiš, itak veš, kaj se dogaja. Da se od časa do časa kar malce ustrašim, ker v svojih dejanjih vidim odraz tebe, ampak se skušam brzdati. In tako je iz naše čisto nefunkcionalne družine, ki se sploh ni znala pogovarjati, ratala ena tesno povezana skupnost. Ups, skoraj sem pozabila na Ivana, maminega partnerja, je že toliko let prisoten v mojem življenju, je psotal tudi on član naše familije, samo drugače se piše.
In Marjan, saj mu bo še nerodno, no, meni ni, dečko z velikim srcem, kjer je dosti prostora zame in za moje muhe. Hej, lepo, da me imaš rad, vseh 59 kil mojega karakterja (no, morda me je že kaj več). No, moj karakter mara tudi tebe. Plus/minus kaka kila.
Pa na našo mucko tudi ne smem pozabiti, Zeus, hvala ti, ker si bil vsa ta leta dežuren psihiater, ker si me vedno poslušal in nikoli nič kometiral.
Last but not least - za vsakega izmed vas, ki to berete in tiste, ki tega ne berete, sem hvaležna, da vas poznam, da ste del mojega življenja.
Naj tako tudi ostane.
AMEN!
Ni komentarjev:
Objavite komentar