Našla sem se!!!

Sicer se kaj konkretno nisem iskala, ampak... našla sem se. Čeprav to ne pomeni, da bom rekla ravnini adijo, kje pa, ampak to enostavno ni to. Ker se mi po eni strani ne da vlagati v hitrost, ker spidvejist ne bom nikoli, po drugi strani brez vlaganja ni efekta. Zlagala bi se, če bi rekla, da je tek zame še vedno čisti turizem. Nočem imeti nosu kot Ostržek.
In ker sebe poznam, sem lahko srečna, da obstajajo ljudje okoli mene, ki me imajo radi in me bremzajo. Ker če tek ni turizem, je kaj? V prvi vrsti seveda mislim Marjana, pa tudi Bernarda s svojimi pripombami zelo direktno pove, kaj misli in seveda zadene. Oba. No, saj sama tudi vem, ampak mi je očitno precej bolj razumljivo, če mi nekdo to še na glas izreče. Ja, vem, včasih enostavno ne znam razmišljati oziroma sploh ne mislim na nič in na nikogar. Nič, padla sem noter in poti ven ni. Je ne rabim, da ne bi kdo tega narobe razumel. Nekaj zadev je bilo, ki so bile še tiste manjkajoče pikice v mozaiku. In tudi negativni občutki imajo lahko pozitiven vpliv, vsaj v mojem primeru. Prejšnji teden sem doživljala napade panike, drugega za drugim, kar videla sem se tam, kjer sem bila pred letom 2006 - na tleh. Je bilo težko razložiti, tudi sama sebi, enostavno zgodilo se je. Saj sem vedela, da se še kdaj bo, da tisti januar 2008 ni pomenil, da sem s tem, ko sem zaprla ena vrata za sabo, zaprla tudi tisti del sebe, ki mi je predstavljal največjo oviro na poti do... Še zdaleč ne. Ampak to, da sem se takrat zavedla, da se bom v bodoče znala s krizami spopasti, ne pa se samo predati, je bila največja razlika. Pozitivna. In tako sem prejšnji teden ob vseh teh paničnih izpadih vedela, da bodo šli mimo brez negativnih posledic. Pozitivnih pa kar nekaj. Že ta, da sem povedala, v čem je bil problem. No, zdelo se mi je, da se mi je podrl svet in da sem bila za vse skupaj sama kriva. Zakaj sem dobila stanovanje, da se moram zdaj ukvarjati z njim, zakaj sem se pustila prepričati v GM4O, ker zadeve ne bom zmogla, katera mona je rekla, da grem na sv. Primoža... Pa na Triglav, ap v Berlin, službeno v Beograd, čez noč naj tekoče govorim italijansko, na koncu se mi je zdelo, da mi bo še avto crknil, skratka, da bo šlo moje življenje v maloro. Zanimivo, ob vseh teh negativah nisem niti za v trenutek podvomila v Marjana. Čeprav... hudimana, a se res moram pustiti prepričati čisto v vse? Zlasti ljudem, ki mi veliko pomenijo (intermezzo, ja, imam vas rada). Jaz, ki že celo življenje govorim ne in ne in še enkrat ne (čeprav se zadev nato vseeno lotim, samo tisti ne je treba reči). No, pa sem nazaj pri tistem bremzanju. No, panika me je v momentu, ko so znosili zapakirano kuhinjo v stanovanje, ko sem se zmenila za ostale pritikline, ko sem spakirala vse torbe..., minila. Kot da je ne bi bilo. Iz ene skrajnosti v drugo, tudi ena izmed mojih lastnosti, sicer zmeraj manj opazna in prisotna, predvsem pa ne več moteča. No, sveti Primož in pametnejši. Je rekel, da me bo treba bremzati in je imel prav. Če ne bi rekel 6 ur, bi šla jaz še enkrat več probat crknit, tako pa... sem se imela fajn. Ego je sicer deloval iz vzpona v vzpon bolj, pogled na uro mi je povedal, da sem bila vedno hitrejša. Krasno, tekmovalnost na full. Potem mi je pa še stari maček PeterM rekel, da držim konkreten tempo. No, če ne bi bilo bremzatorja v bližini, bi me gladko malo odneslo. Kam točno, ne vem. Tale moj ego me zna kdaj prav pošteno v zadrego spraviti, ker se mi zdi, da je skregan s principi, katerih se skušam držati, čeprav... sem si jih sama postavila, torej ne vem, kaj spet nekaj nakladam. Aja, pa moj ego bi mi rekel, da jaz crknila pa že ne bi. Niti pod razno. Polona je menda pozabila, kje je bila fizično leto dni nazaj. Ampak me že samo pogled na reševalce hitro prizemlji.Nič, to bo treba še malce predelati. No, spremeniti kak princip ali dva. Pa bo svet lepši, čeprav mu že zdaj nič ne manjka. No, kaj se bo že našlo, tako ene par sto zadevščin in še kaka čez.
To be continued....