je mimo in svet je popolnoma drugačen. Polmaratona in maratona letos v Jesolu ni bilo (baje zato, ker niso izplačevali denarnih nagrad).
Pa ne samo svet, tudi moje življenje se je od takrat popolnoma postavilo na glavo. Morda bi bil boljši izraz na noge : ). Ko sem v soboto prilezla pod sam vrh Blegoša, tam zagledala gorsko reševalno službo in še pred tem na okrepčevalnici na četrtem kilometru, me je znova prešinilo, da sem leto nazaj spoznala reševalno vozilo od znotraj, ko sem padla skupaj. Dečki in deklica so me takrat fajn poštimali, tako zelo fajn, da sem po lastnih nogah primaširala v cilj in dobila kolajno ter bila uvrščena. Fajn me je prizemljila tudi diagnoza, ki je po letu dni ista, samo da sedaj ni huda anemija, ampak kronična anemičnost. Pa kaj potem? Namesto za smrtnika običajnih 15 mg železa dnevno ga jaz samo s pomočjo kemije zaužijem 210 mg, drugače pač ne gre, če hočem normalno funkcionirati. In s tem se ne bom ukvarjala več, probala sem vse, s prehrano, naravnimi dodatki, pa so bili izvidi takoj katastrofalni. Bom lepo ostala na malih rdečih tabletkah. Oziroma zdaj ne bodo več rdeče, ker se da ponovno dobiti Haematopan v slovenskih lekarnah, odpadejo še izleti čez Karavanke. No, vse se poštima, tako ali drugače.
Konec izletov čez Karavanke, po treh dneh jemanja novih zdravil sem brez stranskih učinkov. Naj traja. In še nekaj, dozo so mi zmanjšali, ampak ni omembe vredno, z 210 na 200 mg. Zdaj me pa res zanima, a bo sploh kdaj boljše ali bo resnično treba do konca življenja jesti kemijo? Ker tudi na teh tabletah piše, da se jih jemlje še 8 do 10 tednov po vzpostavitvi normalnega stanja krvne slike. In kaj je zame normalno? Sem jih goltala najprej 3 mesece za vzpostavitev normalnega stanja, potem 10 tednov za vzdrževanje stanja in kaj je sledilo - v 6ih tednih sem bila nazaj na začetku. Kaj je zdaj manjše zlo? Očitno se pri meni ciklus po cca 8ih mesecih spet začne. Začaran krog življenja. Če je samo to, naj kar bo in naj kar traja.
OdgovoriIzbriši