 |
| Začela sem tako. |
Krasen dan... Ko tako pozno vstaneš in z balkona zagledaš sonce. Predvsem pa sneg, ki je danes še facinantno nedotaknjene bele barve. In ti ne preostane drugega kot da spakiraš nahrbtnik in greš. To je pri vsem skupaj še najlažja odločitev. Kam pa? Ups, pa smo tam. Ampak danes tudi to ni bilo težko. Pa bejžmo od doma proti Grmadi. Ob dejstvu, da se bova takoj ko bodo moja pljuča začela stavkati, obrnila in šla nazaj domov. Fajn občutek, ko veš, da ti ni treba z glavo riniti skozi zid. Ker to sem občutila že včeraj, ko sem pač (še enkrat več) izpljunila dušo. Ampak danes je bilo vse skupaj nekaj drugega, začela sva v sončku, ki pa naju je po nekako 6ih km zapustil, a odkrivanje vedno novih poti je postalo izziv in nisva se obrnila, kje pa. Sploh pa zna biti odkrivanje že znanih poti v snegu nekaj čisto novega, avanturističnega, predvsem pa ima sneg eno veliko prednost, v njem so vse korenine povsem neopazne. Seveda znajo biti posledice tega tudi boleče, a danes nama je bilo to prihranjeno.
 |
| Bajkerji so tudi prišli na svoj račun, usta sta oba imela do ušes. |
In še nekaj, ok, ne bi si mislila, da bom to izjavila, ampak v snegu tečt v klance, super občutek, pulz sicer v nebesih, ampak to je čisto postranska stvar. Pa to, da sem parkrat rabila skoraj umetno dihanje, tudi. Zrak je mrzel. Ko sem doma pogledala, je bilo na Katarini -14 stopinj, ko sva prišla tja, se mi niti ni zdelo tako zelo mrzlo. Seveda, ker me je že grela misel na kakav in jabolčni štrudl pri Dobnikarju. Njami, tako kot bi šla včeraj še enkrat na Šmarno na miške, bi šla tudi na Topol na štrudl. In res sva našla oziroma je našla naju nova pot do Topola, en delček sva "odkrivala" že enkrat lani poleti, danes sva pa vse skupaj podaljšala praktično do Topola, potka pride na pot, ki s Katarine vodi v Gabrje. Luštno, ker se v velikem delu izogneš cesti, ki danes sicer ni bila prašna, v ostalih vremenskih razmerah te pa vsak avto zagifta. Srečala sva dva kolesarja, malo morje avtomobilov,
 |
| Mi2 poleg mejnega kamna med nekdanjo Italijansko pokrajino in Nemčijo. |
enega fletnega kužka, ki je Marjana skoraj pojedel za malico, mene pa kušnil na lice. Ne vem, ampak po moje psi vedo, kdo ima psa doma in kdo nima. Marjan je bolj iz mačje družine ; ))). Ljudi pa najprej le za vzorec, na Katarini pa že cele procesije. Slovencem nam je res manjkal ta sneg in danes ga je bilo enostavno užiti s ta veliko žlico. Bel je še vedno, mrzel tudi, skratka odličen. Tale pošiljka je res fletna, ker je suh in je krasno tudi gaziti po njemu, superge so ostale čisto suhe.
Luštnih 21 km, 550 metrčkov smo šli tudi v višave, v slabih treh urah in pol (filanje s štrudlom je izvzeto). Za ponoviti v bližnji prihodnosti, z zemlejvidom in viva zgubljanje po domačih kuclih. In s kosilom pri Dobnikarju, danes je doma čakala zelenjavna župca in zajček s čebulco, skoraj kot v oštariji. In še zadnji dve Sacher kocki.
PS Na današnji dan 365 dni nazaj sem na Šentiljski poti skakala okoli v kratkih hlačah (in roza dokolenkah), samo za primerjavo, da ni samo letošnja zima malo čudna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar