Hiti počasi

Malce mi je dalo misliti, ko sva jo včeraj mahala okoli Brda. A me bo res pobralo? Kdaj me bo pobralo in kaj me bo letos pobralo? In kaj naj storim, da me ne bi, pa da bi moja glava še vseeno bila v "penso positivo" stanju? Vprašanj malo morje, odgovora zaenkrat še ni. Tistega pravilnega za svoje telo že vem, pa tudi vsi okoli mene mi ga polagajo na jezik. Počitek, počitek in še enkrat počitek. Ampak... to ni za mojo psiho, ker se zna zgoditi, da bo po hitrem postopku preklopila na prejšnje stanje, na stanje, ko podstrešje še ni bilo tipi topi, ker to se lahko zgodi. Se je zgodilo še vedno in tega me je strah. Ker nočem iti skozi vse skupaj še enkrat, nočem se ubadati 24/7 s tem, česa ne smem in kaj sploh smem. Bemu, nikoli ni prav. Ne grem se pa igric in testiranja same sebe. Saj močna sem, karakter sem tudi, da ne pozabim svoje trme. Toda - ali sem močna dovolj?
Za začetek bodo superge, gojzarji in vsa ostala rekreativna navlaka za tri dni ostali doma. Pa da vidimo, kam to pelje. In ne grem na trojke, ne grem v Radence... Ker se šparam, seveda to ne pomeni, da počivam. Pa smo spet tam, v začaranem krogu.