6 ur Kališča

Če sem že povsod, bom pa še tule. Ker tole je bila definitivno ena izmed zadev, o kateri si pred letom dni niti sanjati nisem upala, kaj šele, da bi se je lotila. Leto dni nazaj se mi je vzpon v prvo nadstropje zdel kot vzpon na Triglav, takšno približno je bilo moje zdravstveno in s tem povezano fizično stanje. Mizerija, ki je, sicer ob doživljenjskem jemanju malih rdečih tabletk, postala zgodovina.
No, saj zgodba gre enkrat nazaj v november, ko se je meni zazdelo, da sem potreban temeljitega luftanja glave in je Marjan predlagal, da mi pokaže pot na Kališče. Pa sem šla in to v dežju in to že kar prvič po vseh možnih bližnjicah. In potem naslednjič že zadeta od ljubezni in očitno tudi od Kališča. No, samo jaz ne bi bila jaz, ker se mi je zdelo, da sem že profič, sem ubrala drugo pot, kateri bi se lahko reklo gori - doli, zlasti pa naokoli. Vmes me je hotelo še parkrat odpihniti, srečala sem še skoraj v dolini eno samo dušo, zdaj vem, da je bil to Šavsi. Pa ne moji mami povedati, kaj sem ušpičila, ker sem se v momentu počutila kot moj ati, da sem naredila nekaj popolnoma neodgovornega, skoraj sem se zgubila, vreme je bilo pa tudi tako, da se ni videlo nič od nič. No, saj ne, da sem mislila, da sem zgubljena, ampak... Iz t.i. sprehoda, s katerega sem letela do Bernarde, je ratala prava avantura. Ki se je je prav fletno končala, ko me je skušal osvajati en tip, kateri se je naslednjič Marjanu na dolgo in široko opravičeval, jaz pa sem se zraven režala kolikor sem dolga in široka. Je bilo vredno. No, sem hotela napisati, da sem mislila, da bom imela Kališča po 10ih vzponih poln kufr, pa ga nisem. Čeprav so letele palice v dolino, v mislih in na glas sem preklinjala vse po vrsti, imam pričo : ))) Pa to, da mi je uspelo pasti na poti navzgor, je tudi omembe vredno. Skratka, to Kališče definitivno ima svoj čar. Takega kot Nanos sicer ne, ampak dosti pa tudi ne manjka.
Jp, to sem jaz, roza štunfe sem sicer pustila doma oziroma v ruzaku za rezervo, ne bi namreč pasali k morebitni drugi majici, samo to je bilo to.Če nismo hitri, smo vsaj opazni, to sem povedala tudi marsikateremu mimohodečemu. Skoraj vsak je pozdravil, komentiral, nihče ni rekel, da smo norci, čeprav... dosti ne manjka, ampak še vseeno raje to kot pa biti kavčpotato, ni govora. In tudi misel na to, da bom naslednjih par dni invalid, ni dala mojemu egu, da bi odnehal in šel malo počasneje. V hribih me ego nič ne moti, kar naj dela. Sem ravno dovolj strahopetca, da je vse v mejah normale, sicer smo spet tam, kje so zdaj tu meje : )
Čisto vseeno.
Pokali, omara, sneg, zadnjič navzdol sem šla v bruksicah, saj veste, tistem modelu, ki je namenjen samo za utrjene podlage, pa sem se še malo drsala. Enkrat za spremembo sva šla dol po vseh ovinkih. Noge niso več dale, da bi šle navzdol po kaki konkretni strmini.
Pokali, omara, sneg, tuš, pica za dol past, masaža... Krasna sobota. Ena izmed tistih nepozabnih. Ampak še dobro, da so zadevo skrajšali na 6 ur.

In začuda invalidne sorte nisem bila - nič več kot običajno, malo težje noge, konkretnega musklfibra ni bilo okoli, čutila sem edino roke, s palicami okoli skakat pa resnično nisem navajena. Fitnes zunaj bi se dalo reči temu. In seveda sem se pustila pregovoriti v 11 km teka v nedeljo dopoldne. Dajte no, a sem že kdaj rekla ne : )))