Zadeta, zmedena, še kaj bi se našlo

Sem zadeta od vsega, ja, bo kar držalo. Kaj čmo, tako pač je. Nisem jaz že od pamtiveka tako razstresene sorte... Pozabljam stvari v službi, zgubljam pamet, ne spim, ker v mislih iščem že prej omenjene zgubljene reči, katere so potem vse skupaj najdene, po možnosti točno tam, kjer sem jih zavestno pustila, samo spomnim se ne. Pa v hrib tečem, hodim po futki, večerjam kot se zagre. Pustim se pregovoriti glih da ne v vsako neumnost (dajte me že nehat spraševat, če bi... a ne bi, ker menda že vsi veste, da bom...). Še o tem, da se bom ostrigla na balin, sem nehala fantazirat. Seznam dolg kot najdaljša kača. In veste kaj, prav fajn mi je. Samo denarnico bom morala pa res nase privezat, ne pa se živcarit, kje sem jo spet pustila, se vozit čez pol LJubljane nazaj do službe brez vseh dokumentov...
No, začela včeraj, nadaljujem danes, ko sem še malo bolj zmedena kot včeraj, no, pravzaprav sem danes bolj presrane sorte. Seveda rečem ja za vsako neumnost, pametno razmišljati začnem pa... včasih sploh ne, včasih pa takole z zamikom kakega dneva. In v kaj sem se pustila jaz pregovoriti? A mi je tega bilo res treba?  Je pa res, da sama od sebe ne bi nikoli naredila ničesar, priznam, znam biti pobudnik za vse neumnosti, ki ne vključujejo moje malenkosti, ko pa pridemo do mene, sem naekrat visoka centimeter ali dva, najraje bi pa kar nekam zginila, se zabubila in prišla nazaj, ko bi bilo vse že mimo. No, kaj zdaj? Dileme ni, itak da ja. Samo do takrat bom še xkrat presrana skozi in skozi.
Nič, bejžmo zdajle vikend dogodivščinam naproti.