Sežana - z Jano sva šli prvič na polovičko, Mojca jo je že pretekla. Ampak za vse je bilo prvič - na en način. Mojca prvič ni tekla sama, ampak je dobri dve uri poslušala našo ta malo. In v tem uživala. Jaz pa sem po dolgem času tekla sama in uživala v tem. Nedovzetna za okolico, z izjemo Sončke, Razyja in še nekaterih meni simpatičnih sotekačev, seveda ne smem pozabiti črede konj v Lipici, nisem opazila nikogar in ničesar. Sem tako imela skoraj dve uri časa za razmišljanje, razčiščevanje stvari. Glede na dejstvo, da je bila tekma meseca, kar se mene tiče, že prejšnji dan na Murovici,
mi Sežana ni pomenila nič drugega kot trening izlet. Uspelo oboje; izlet in trening. In pa res, ponosna sem nase in na sprejeto odločitev. Sem zadosti stara, da se otročarijam ne bom prepuščala več, pa ker je toliko drugih malenkosti, ki delajo moje življenje zanimivo, ne pa brezzvezne pripombe.Zdaj me pa zanima, koliko sem trdna v svoji odločitvi. Oziroma - nima več pomena, ker sem svoje že dosegla in dokazala. Torej je ratalo vse skupaj brezpredmetno, brezzvezno...
Nazaj k Sežani. Prav fajn je bilo, prav zares. Predvsem me pa ni vsak mimoidoči/tekajoči TFjevec vprašal, kje je Marjan. Bili so samo trije taki. Ne da bi me motilo, ampak zakaj? Ali je treba biti resnično skupaj povsod ali kaj? Konec koncev sva oba odrasla človeka, ki imava svoje obveznosti in svoja veselja. Večina jih je kar skupnih, ampak to še ne pomeni, da gre za 24/7 stvar. Sama zase zelo dobro vem, da rabim svoj prostor in čas. ker drugače se počutim preveč utesnjeno in se zna zgoditi, da mi zmanjka tal pod nogami. Marjan to ve. In še ena stvar, sem se takoj odločila, da babjih dogodkov ne bom zanemarjala in spuščala. Četrtki so že celo večnost rezervirani. Ostalo pa po trenutnem planu in dogovoru. Tako kot včerajšnja Sežana. Skratka; vredna ponovitve. Ravno tako kot je bila jesenska Sežana babja, je bila tudi spomladanska. Morda bi bilo treba tudi iz tega narediti tradicijo. Odstopanja možna v vse smeri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar