Vzamem nazaj

kar sem rekla o tem, da niti zboleti ne znam tako kot se šika. No, je uspelo. In da povem vsem, ki ste bili zadnje dneve zaposleni z mojim zdravjem in mojim kao simuliranjem. Ne, ni šlo zato. Je res, da se mi zadnje čase ne teče kaj zelo, Verona se sicer res bliža, ampak glede na to, da se sama kaj preveč ne ukvarjam s kalkuliranjem, pa da imam zajčka, je to postavljeno na čisto stranski tir. Gremo zganjat turizem, a ne, Nana? Teh nekaj dni, ko sem doma, super za moje telo, spim kot ubita in to v enem dnevu skupaj sešteto olalala, kdo bi si mislil, da znam od 24 ur 20 ur prespati. Jp, tudi to obvladam. Ali pa gre to pripisati temu, da od uradnega začetka zime pa do zdaj nobene noči nisem prespala kot bi jo morala. Ker sem bila preveč zaposlena z davljenjem. Posledice ostajajo. Tale moja mišica me ima tako rada, da me nase opozorja vsake 3 minute. Za znoret. Vsako jutro optimistično vstanem in preverim, če je musklfibr že popustil, zaenkrat še ne. Kdaj torej? Oziroma; God, give me patience, but make it quick. Včeraj, npr. Jutri mi še ni treba v službo, še end an poležavanja, čajčkanja, še eno jutro, ko bom preverjala musklfibr, če sploh še bo jutro. Viva lanskoletni dopust, tako da uradno še na bolniški nisem. Lažje diham ob misli, da če grem iz hiše, ne počenjam ničesar skreganega z zakonom. In glede na dejstvo, da še nisem dokončno zveličana od poležavanja, verjetno še nisem čisto bp. Ker drugače bi bila zdaj že gnilo gnila. Jp, moje telo je enostavno rabilo pavzo od vsega. Pa mi ni znalo povedati drugače kot tako. Samo naslednjič naj se raje najavi z vsaj 39 stopinj vročine in naj me za en teden luzne, potem pa mir za celo sezono. Pobožne želje... Upam, da Ti nad nami to poslušaš...