Z mano je nekaj resno narobe. Letos sem pojedla že tri krofe. To je več kot v preteklih 10ih letih skupaj sešteto. Resno mislim. In hvalabogu, da je z mano nekaj resno narobe, očitno sem na najboljši poti, da ratam normalni vsejedec. Kdo bi si mislil, da bom sposobna tudi tega. Pojesti eno kalorično bombo brez razmišljanja o tem, koliko kcal bi morala z vadbo pokuriti, da bi si to bombo (ups, 3, že lažem) zaslužila.
In še nekaj, tečem tudi skoraj ne, niti to mi ne povzroča sivih las (čeprav zdaj ne vem, od kje jih imam polno glavo). V nedeljo grem v Verono in se čisto strinjam s Karin, da bo to očitno samo dolgi trening, na škrge bova šli pa kdaj drugič. Čeprav bom danes superge verjetno nataknila za en kratek tek.
In jutri grem k mami na pravo primorsko joto, ocvirkovco in seveda... krofe.
Seveda mi oni stari črv ni dal miru in sem stopila na vago oziroma na dve, obe kažeta manj kot mesec nazaj. Je še prostora za krof ali dva, predvsem pa za veronski sladoled, lani je bil za dol past, bo letos sigurno tudi. Za napolitanke sem že ugotovila, da niso tako dobre, da bi se zaradi njih splačalo iti tečt polovičko, za sladoled pa.
Tale sladoled mi moraš pa pokazat, kje ga imajo :) Moja vaga pa itak laže :)))
OdgovoriIzbrišiKdaj si je pa treba tudi privoščiti. ;)
OdgovoriIzbrišiUpam, da ga bom še najdla, pa saj s sladoledom v Italiji skoraj ne moreš falit.
OdgovoriIzbrišiAja, Karin, moja vaga tui laže : ))), kaže pol kile več kot pri dohtarju.
OdgovoriIzbriši