Malo me daje cincarija. Plan laufa kot urca, ampak problem nastane, ker bi bila jaz rada na večih koncih. In tale torek mi je dal misliti. Na koncu sem končno na glas izrekla tisto, kar mi je zadnjih 14 dni dalo misliti. Po eni strani sem jutranje bitje, vstajanje mi ne povzroča neankenič komplikacij, ampak vse skupaj poteka na izi in ne na full. In ob šestih zjutraj ne morem izvajati šprintov v klanec, kaj ste nori. Zdaj ko se že 9 mesecev tako lepo privajam na poznopopoldnasko- večerne variante rekreacije.
In torkova točno takšna je bila super, sicer so bile noge zaradi jutranje 11ke malce težke, ampak atmosfera super, sotekačice in oba sotekača super, moje sprehajalno tekanje s Špelo na koncu skupine tudi. Očitno prihajam nazaj k sebi, ker sem bila sposobna celo govoriti med tekom. Draga moja desna zadnja stegenska mišica, zadnji čas je, da mi daš tisto svobodo, katero sem imela še decembra lani, da bom končno lahko spet v tistem svojem tempu šla dalje. Saj sem te crkljala skoraj 5 mesecev skupaj? Zadnji cajt, da spustim zavore in preskočim še zadnjo oviro v glavi - strah pred ponovno poškodbo, ki mi ne da miru. Naslednji izziv in naslednja zmaga, sem optimistka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar