Berem, berem, in se odločam. Morda pa poskusim še jaz. Kolikič po vrsti že? Nekaj novega tako kot so nova moja torkova in četrtkova jutra. Seveda so povezana s tistih 42195 metri, v katere sem se (z lahkoto) pustila prepričati. Zdaj pa bo treba prepričati samo še glavo in noge, da to zmorejo. Pa smo nazaj pri torkih in četrtkih.
Oni maratonec je samo tekel in tekel in tekel, z eno samo mislijo v glavi. Na kaj naj mislim jaz? Ker na vsak meter ravno ne morem. Treba bo najti nekaj pozitivnega, nekaj ultrasuper mamljivega - po možnosti v rumeni barvi.
Aja, torki in četrtki. Ki so se začeli dejansko že enkrat v decembru, ko me je v hodniku na fitnesu skoraj prisilno odvlekla na spinning ena blond persona, za katero nisem bila prepričana, če ima vse koleščke na pravem mestu (no, saj še zdaj nisem). No, tej personi sem še zdaj hvaležna. Najprej spinning čez celo zimo, ni lepše rekreacije, če že moram biti nekje zaprta. Zdaj pa torki in četrtki.
Čeprav gagam, so mi všeč. Poznajo se pretegnjene, raztegnjene, uskočene, uščipnjene, skratka sumljive mišice in živci, pa vsi občutki v glavi, ko nič ne gre po planu, ko si enostavno spet na začetku in se tvojemu teku sploh ne da reči tek, ampak malo hitrejše sprehajanje. Pa se znajde nekdo na tvoji poti in ti reče, da boš (sicer z veliko truda in volje) prišel više in više. Jupi. Pa je spet morala tam, kjer ima za biti.
In tako se je prejšnji teden začela nova zgodba, ki bo trajala.
Jutri je spet četrtek, torej... komaj čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar